Slovenski razvoj besedotvornih pomenov pri izglagolskih samostalnikih, posebno pri glagolniku

Glagolnik z besedotvornim pomenom dejanja (De) je kot izglagolsko tvorjenko med glagolske oblike uvrščal že A. Bohorič in ga poimenoval glagolje. Zastranitev besedotvorne problematike pomeni obravnava izglagolskih tvorjenk glede na spol pri M. Pohlinu in O. Gutsmanu. Vendar tolikokrat ponovljeni spol kot delitveno merilo tvorjenk dokazuje in opravičuje obstoj skladenjske podstave tvorjenke z izraženim spolom - tako skladenjska podstava predstavlja vmesno slovnično pretvorbeno stopnjo med tvorjenko in njeno pomensko razlago. Pravi začetek besedotvorja je pri V. Vodniku, ki je opisnopredstavil besedotvorne pomene izglagolskih tvorjenk. Nadaljnji razvoj besedotvorja je opazen pri P. Dajnku in F. Metelku. Slednjise je zgledoval po J. Dobrovskem. Pri P. Dajnku pa prvič zasledimo poimenovanje za besedotvorno vrsto izpeljava -- Ableitung. Levstik je obravnaval glagolnik s stališča jezikovne norme in ga poimenoval glagolšček ali tudi glagolsko ime, ki naj bi v stavkih nadomeščalo nedoločnik. Miklošič je besedotvorje postavil kot samostojno problemskopodročje. Pri njegovih razčlembah tvorjenk stopa v ospredje razmerjepomen : oblika. Zobsežnim številom priponskih obrazil je Miklošič predstavil vsebesedotvorne pomene z možnimi metonimičnimi pomenskimi premikitvorjenk, posredno pa je opozoril na povezavo besedotvorja inskladnje in na njuno medsebojno odvisnost. To pa so že zametkiskladenjskega besedotvorja. Na tvorbene posebnosti glagolnika in tudi drugih izglagolskih samostalnikov s stališča glagolskega vida in glagolske(ne) prehodnosti so opozorili R. Perušek, A. Breznik in A. Bajec; slednji je priponska obrazila razvrstil v 24 t. i. pomenskih skupin. Današnje raziskave J. Toporišiča in A. Vidovič Muhe patemeljijo predvsem na vzročno-posledičnem razmerju med skladnjo in besedotvorjem in odpirajo možnosti za nadaljnje raziskave na področju slovenskega besedotvorja.