Policentrični razvoj slovenskega jezika in njegov vpliv na oblikovanje govorne norme

Slovenski jezik opredeljujemo kot zelo narečno razslojen in kot monocentrični v smislu knjižnega jezika, ki izhaja predvsem iz osrednjeslovenske knjižne tradicije. Dolgotrajni knjižni razvoj je bil prisoten tudi v vzhodnem delu Slovenije kot prekmurski knjižni jezik vse do leta 1919. Večsrediščni kulturni razvoj pa je vplival na razvoj knjižnega jezika, še posebej govorjenega jezika, ki je s stališča normiranja manj določen, niti nima samostojnega kodifikacijskega priročnika. V članku pojasnimo določene nejasnosti glede enotnega in enakopravnega položaja govorcev različnih pokrajin pri normiranju ter rabi knjižnega jezika, med drugim izpostavimo vprašanje variantnosti – zakaj in kdaj je upravičena, da ni okrnjena sporazumevalna, reprezentativna in združevalna funkcija knjižnega jezika. Utemeljimo tudi, zakaj je variantnost nujni del slovenskega govorjenega knjižnega jezika.