Glasno branje - dejavnost, ki bi jo bilo pri pouku tujega jezika potrebno rehabilitirati?

Avtorica izhaja iz predpostavke, da je sodoben, komunikacijsko usmerjen, pouk tujega jezika koristen za določene uporabnike, saj jih hitro pripelje do osnovne komunikacije v tujem jeziku. Žal tak pouk ni zadosten za tiste učence ali dijake, ki bodo od znanja tujega jezika odvisni in bo zanje pomembno ne le to, da znajo tvoriti sporočila, pač pa tudi, da jih tvorijo pravilno in imajo korektno izgovorjavo. Avtorica razmišlja o tem, kakšno vlogo bi pri tem lahko imelo glasno branje. Raziskave, katerih izsledke podaja, so bile doslej opravljene na področju maternih jezikov in z zelo majhnimi otroki. Avtorji navajajo pozitiven vpliv glasnega branja na usvajanje besedišča in na motivacijo za branje. Po pregledu štirih bistvenih metodologij - t.i. tradicionalne, direktne, metodologije SGAV in komunikacijske ter učbenikov, ki pripadajo vsaki od teh metodologij, avtorica ugotovi, da glasno branje v zgodovini poučevanja francoščine ni nastopalo niti v metodologijah niti v učbenikih - gre torej za dejavnost, ki je ni potrebno le rehabilitirati, pač pa uvesti, vsaj za določeno ciljno publiko. Na vsak način gre za področje, ki bi ga bilo potrebno tudi pri tujem jeziku podrobneje raziskati.