Tri teze o kulturnem marksizmu

V članku obravnavam kulturni marksizem kot teorijo zarote, ki jo v slovenskem javnem prostoru širijo predvsem predstavniki politične desnice in njihovi podporniki. Kot teorija zarote kulturni marksizem ni konsistentna in koherentna teorija temveč je skupek kvazi-zgodovinskih analiz, ki se sklicujejo na domnevno samoumevna dejstva. Je specifična oblika političnega diskurza. V članku postavim tri teze o političnem diskurzu, ki konstruira samega sebe tako, da vzpostavlja kulturnega marksista kot svojega glavnega sovražnika. Te tri teze so sledeče: prvič, teorija zarote kulturnega marksizma je spoznanje o koncu »konca zgodovine« in pristanek na to, da je svet ponovno mogoče spreminjati; drugič, teorija zarote kulturnega marksizma ni zgolj spoznanje, da je svet ponovno mogoče spreminjati, ampak je tudi konstrukcija nove interpretacije sveta, ki temelji na ideji, da se takšna sprememba že dogaja; in tretjič, kot nova interpretacija sveta teorija zarote kulturnega marksizma deluje na način, ki onemogoča kakršno koli resnično družbeno spremembo.