Protislovja delegirane ljubezni

V prispevku analiziramo aktualne, konkretne montaže ljubezenskih doživljajev, praks in predstav. Na več mestih se opiramo na empirične podatke, ki jih je v raziskavah zbrala Eva Illouz Ker so poročanja udeležencev v veliki meri nedosledna in protislovna, smo se vprašali, kak je mogoče, da subjekti materializirajo svojo ljubezen v obliki praks, ki jih narekujejo tržno posredovani množični mediji, obenem pa se imajo za avtentične, izvirne posameznike, ki niso tako naivni, da bi verovali v trivialnosti – v fikcijo, kot je ljubezen. V prispevku skušamo razviti logiko tovrstnih, za aktualno koncepcijo ljubezni konstitutivnih protislovij in poiskati osrednji mehanizem, ki omogoča nemoteno, ponavljajoče se izvajanje ljubezenskih ritualov, na podlagi katerih subjekti odložijo, prenesejo svoje lastno verovanje v ljubezen, utelešeno v materialnih praksah, na drugega. Ugotavljamo tudi, da je danes ljubezensko razmerje v splošnem dojeto v okvirih liberalnopsihološkega diskurza o naravi medosebnih odnosov, ki promovira idejo tako imenovanih »čistih razmerjih«. Znotraj tega dispozitiva naj bi šlo v ljubezenskem razmerju predvsem za enakovredno, vzajemno korist intimnih partnerjev, poudarkom na čustvenem profitu ter osebnostni rasti v formi samoaktualizacije. V procesu zgodovinske transformacije narave ljubezenskih in drugih medosebnih razmerij smo tako prispeli do faze psihologizacije in ekonomistifikacije ljubezni ter čustvenega življenja v splošnem, ki so postali zgolj še ena izmed mnogih oblika kapitala.