Črni bor kot črna kuga

Prispevek se ukvarja z odnosom lokalnega prebivalstva do pogozdovanja s črnim borom in ustvarjanja obsežnih tujerodnih monokulturnih zasaditev na Krasu. Proces, ki se je začel na pobudo gozdarske stroke in nosilcev oblasti, je namreč izzval precejšnja nasprotovanja lastnikov zemljišč in uporabnikov skupnih zemljišč, ki si gozda niso želeli, saj je bil v nasprotju z njihovimi ekonomskimi interesi in ustaljenimi praksami. Dokler je pogozdovanje potekalo na občinskih zemljiščih, ga je prebivalstvo še načelno podpiralo, posegi v zasebna zemljišča pa so izzvali odpor. Vse bolj so se upirali težaškemu delu, nasade pa so tudi namerno uničevali. Po drugi svetovni vojni je oblast pričakovala spremembo v odnosu, saj so pogozdovanju pripisali izjemno močno ideološko komponento. Pogozdovanje Krasa naj bi postalo simbol boja za lepšo prihodnost, dokaz o moči in volji novega človeka, ki lahko zgolj v nekaj letih odpravi posledice stoletij tujega izkoriščanja. Črni bor je dejansko postal sestavni del pokrajine in identitete tamkajšnjega prebivalstva, vznesenost pa je med ljudmi kljub temu hitro popustila, saj črni bor ni prinašal obljubljenih donosov in koristi. Pogozdovanje, ki je za gozdarske strokovnjake veljalo za zgodbo o uspehu, je za lastnike zemljišč predstavljalo nesrečo in razlog za ekonomski propad, do pospešenega zaraščanja pa je prihajalo predvsem zaradi hitre industrializacije in opuščanja kmetijske rabe zemljišč.