Etične in politične dileme programiranja samovoznih avtomobilov za odločanje o neizogibni škodi

Od avtonomnih vozil (AV) si lahko obetamo učinkovitejši promet, zmanjšanje onesnaženosti in odpravo večine prometnih nesreč. Nesrečam se v prihodnosti seveda ne bo dalo povsem izogniti. Vsaj občasno se bodo AV znašla v situacijah, o katerih so v zadnjih štirih desetletjih žolčno razpravljali moralni filozofi: Naj zapeljejo v gručo pešcev ali zavijejo na pločnik in tam povozijo eno osebo? Ali naj žrtvujejo lastne potnike, da bi obvarovala več drugih udeležencev v prometu? Naj se zdijo takšni scenariji danes še tako neverjetni, z množično rabo AV-jev bodo postali dovolj pogosti, da zahtevajo jasne moralne napotke.Izbiro pravil za odločanje o porazdelitvi neizogibne škode v trkih AV otežujejo širši družbeni in ekonomski vidiki: zakonodajalci bodo morali najti razumen kompromis, ki bo (i) etično opravičljiv, (ii) užival zadostno javno podporo in (iii) ne bo negativno vplival na prodajo AV. Nedavne empirične raziskave kažejo, da bi znala biti to zahtevna naloga – vsak od nas bi hotel, da se drugi vozijo v 'utilitarističnih' vozilih (ki zmanjšujejo skupno škodo), sami pa bi raje uporabljali ne-utilitaristična vozila (ki postavijo potnike na prvo mesto). V članku pokažemo, da je ta specifična različica problema koordinacije načeloma rešljiva, če smo pripravljeni omejiti svobodno potrošniško izbiro.