Vzhodnoazijska motivika lisic v delih Alme Karlin

Svetovno popotnico in pisateljico Almo Karlin so na njeni poti okoli sveta posebej zanimali verovanja in prakse dežel, ki jih je obiskala. Med njimi so jo privlačili predvsem tisti, ki jih je v duhu časa in takrat cvetoče primerjalne religiologije imenovala za vraževerje, saj naj bi prav ti prestavili opazovalce in bralce v tuje svetove. V Vzhodni Aziji so jo med nadnaravnimi bitji najbolj navdušile lisice, ki jim v neobjavljenem besedilu Verovanje in praznoverje na Daljnem Vzhodu nameni največ pozornosti. Lisice so poleg budizma tudi vzhodnoazijski religijski element, ki se najpogosteje pojavlja v njenih literarnih delih. Prispevek najprej povzame verovanja in pripovedi o lisicah, ki jih je Karlin obravnavala v svojem poljudnoznanstvenem besedilu, nato pa njene zapiske umesti v kompleksen svet motiva lisice na Kitajskem in Japonskem, ki je neločljiv preplet ljudske religioznosti, folklornih elementov in literarnih pripovedi klasičnih besedil. V zadnjem delu sledi analiza podobe lisice v objavljenih kratkih zgodbah Alme Karlin z vzhodnoazijsko temo. Omembe lisic pogosto služijo umestitvi dogajanja v konkreten geografsko-kulturni prostor, medtem ko zgodbe, ki so spletene okoli lisičjih duhov, te predstavljajo skozi klasične literarne motive nezemeljskih lepotic, ki zapeljejo mladega moškega, ga obnorijo in mu posrkajo življenjsko energijo, da se znajde na robu smrti.