Stanko Škerlj – dunajski in pariški študent ter vizionarski univerzitetni učitelj

V prispevku je podan biografski in strokovno-znanstveni profil Stanka Škerlja (1893– 1975), ene osrednjih osebnosti slovenske romanistike 20. stoletja. Poleg Frana Šturma (1881–1944) je bil utemeljitelj študija romanskih jezikov in književnosti na Univerzi v Ljubljani. Posebna pozornost je namenjena njegovi intelektualni formaciji zlasti na Univerzi na Dunaju, kjer je študiral med letoma 1911 in 1916, ter pozneje, v začetku 20. let, na pariški École des hautes études, kjer je študij prav tako zaključil z disertaci­jo. Na kratko je predstavljeno njegovo službeno delovanje na Univerzi v Beogradu in nato, po drugi svetovni vojni, na Univerzi v Ljubljani. Prispevek se zatem osredotoča na nekatere njegove objave, ki kažejo na tri smeri njegovega delovanja: raziskovanje jezika, raziskovanje književnosti ter strokovno-raziskovalno načrtovanje. Na področju jezika se je Škerlj posvečal predvsem skladnji. Prikazan je njegov koncept stereotipizacije, katerega bistvo je v tem, da se dana skladenjska zgradba, ki sprva služi izražanju določene vsebine, v svoji funkciji sčasoma spremeni in izraža drugačno vsebino, čeprav formalno ostane enaka. Kar zadeva Škerljevo ukvarjanje s književnostjo, je predstavljen njegov manj znan prispevek k prevodni kritiki, in sicer na osnovi njegovega kritiškega besedila o prevodni antologiji slovenske poezije v ita­lijanščini. Končno je govor še o njegovem pojmovanju slovenske romanistične stroke, v katerem se Stanko Škerlj izkaže kot širok, odprt in zelo moderen. Njegovo stališče o nalogah (slovenske) romanistike ter o povezavah med akademskim svetom in stroko v najširšem smislu je aktualno še danes.