Odnos do okolja in naravnih virov odseva tudi v pristopu do revščine in revnih

Prispevek išče odgovore o vprašanjih korelacije odnosa posameznika in družbe do drugega posameznika, potrebnega pomoči na eni in do okolja na drugi strani. Zakaj namreč ob vsem znanju, ki ga imamo kot civilizacija (in imamo ga največ doslej), še vedno dan za dnem škodujemo okolju, sebi in drugim, ki v njem živijo in tudi prihodnjim generacijam (kot da jih ne bi imeli radi, kot da bi jim želeli slabo). Družba, ki uči vključevanja in zavrača izključevanje, je sposobna izražati skrb. Izražanje skrbi za drugega posameznika, potrebnega pomoči ali revnega, ni oddaljeno od občutka za okolje v katerem živimo, kot tudi ne od skrbi za prihodnje generacije. Družba potrebuje znanje, vendar je treba dati poudarke tudi odgovorom na vprašanje zakaj in s tem vplivati na razvoj misli in te na občutke; torej, zakaj potrebujemo solidaren in skupnosten odnos do drugega, zakaj potrebujemo etičen vzdržen odnos do okolja; in ne samo, kako naj se ravna. Gre za kreposti, ki bi jih države morale spodbujati.