Besede nedoumljivega: apofatična poetika Semjona Franka

Osnovne poetične ideje Semjona Ludvigoviča Franka (1877–1950) lahko rekonstruiramo na podlagi splošnih estetskih sodb v okviru sistema religiozne misli, ki ga je predstavil v delu Nedoumljivo (1938). Pojem nedoumljivega je os Frankove (meta)ontologije, zato se je moral znajti tudi v naslovu tega prispevka. Preden se lotimo interpretacije razprav in študij, v katerih ruski mislec neposredno tematizira samo pesništvo, moramo osvetliti širši okvir njegovega implicitnega poetičnega stališča. Nedoumljivo je filozofsko ime za prarealnost, ki je nobena pozitivna opredelitev ne more zaobjeti. Iz prve in zadnje globine realnosti se rojevata tako zunanji, predmetni, kot notranji, intimni svet človeškega doživljanja. Zato sta pristna estetika in poetika dolžni spremljati ta (meta)ontološki akt poíesis, namesto da bi se zapletali v dualizem notranje (subjektne) in zunanje (objektne) dejanskosti. Frankove interpretacije pesništva izhajajo iz intuicije negativne, apofatične razsežnosti, ki sebe samo izraža tudi v delih jezikovne umetnosti. Poezija je v svoji najčistejši obliki izraz in odtis (Ausdruck), sled Nedoumljivega v besedah. Naloga poetike kot teoretskega in interpretativnega poglabljanja v smisel ustvarjalnega izraza je ohraniti in ne dokončno razvozlati, dešifrirati ta odtis, pečat negativnega.