O homunkulusu Zdenka Huzjana

Zdenko Huzjan s svojimi slikami zasleduje in se vpisuje v tisto smer modernizma, ki se je osredotočila predvsem na človeško figuro in stanje duha po ali pred velikimi svetovnimi kataklizmami: Jean Fautrier, Alberto Giacometti, Germaine Richier in seveda Francis Bacon. Od slovenskih avtorjev so mu sorodni Marij Pregelj, Gabrijel Stupica, Janez Bernik in Zoran Mušič. Ravno z življenjem Huzjanovih homunkulusov je smrt tesno povezana s tesnobo. Vendar pa tesnoba ne govori o eksistenčnih, ampak izključno o eksistencialnih stiskah. Huzjanovo bitje − homunkulus predstavlja sinkretizem različnih podob: glavonožcev, kakršne rišejo otroci v tretjem letu starosti, človeške lobanje, lastne podobe oziroma oblike lastne lobanje in podobe lokalne lendavske kuriozitete, mumificiranem truplu kapitana Mihaela Hadika, katere podoba je slikarja hkrati strašila in navdihovala že v otroštvu. Hadikovo truplo ni prava mumija, saj ni nastala namensko; tako dobro se je ohranilo zaradi dolgotrajne pogreznjenosti v močvirsko blato.