Dioniz ali Narcis? : mit o izgubi identitete pri Plotinu

Plotinova alegoreza, ki povezuje orfiški mit o Dionizu  z mitom  o Narcisu,  temelji na skupnem motivu ogledovanja svoje lastne podobe v ogledalu oziroma v vodi. Temu  motivu,  ki predstavlja pomemben vidik Plotinove metaforike zrenja, dodaja avtor Enead element združitve  oziroma poskusa  združitve  z odsevom, ki ga pred tern ni mogoče  zaslediti v ohranjenih različicah  nobenega izmed  teh  mitov,  zato pa je prisoten v hermetični kozmogoniji. Kreativni vidik združitve  z odsevom  prevzame tudi Plotin v svoji teoriji o sestopu in utelešenju duše,  za katero uporabi prispodobo  Dionizovega ogledala. Nasprotno predstavlja Narcisovo koprnenje pogled vstran,  ki ima zanj usodne posledice. Duša, ki se ogleduje v »Dionizovem  ogledalu«,  ima se vedno  pred  očmi počelo, iz katerega izhaja, in zato ostaja zvesta svoji naravi, »Narcis« pa se izgubi,  ko utone v studencu navideznosti.