Psihoanalitični nauki o pravu in razmišljanje o čustvih v pravni filozofiji

Kritika je v podnaslovu mišljena v kantovskem smislu kritične ali prevpraševalne filozofije, avtor pa v prispevku obravnava predvsem v Franciji in Združenih državah Amerike odmevne poskuse, s katerimi psihoanalitično navdahnjeni nauki osvetljujejo temelje prava in njegovo veljavnost. Po tem ko predstavi podlage teh pristopov v delih Freuda, se posveti razlagama izvorov in veljavnosti prava, ki sta ju podala Lacan in Legendre. Osredotoči se na misel, po kateri naj bi imela »zakon nezavednega« in pravni »zakon« podobni strukturi: s čustvenega vidika sta oba zaznamovana z občutkom izgube izvirne popolnosti, ki jo enkrat predstavlja istovetnost z »materjo«, drugič pa nedosegljiva celota »pravičnosti« in »resnice«. Iz tega občutka se porodi posamezno poželenje, ki je v psihoanalizi obravnavano kot odločilni vir subjektivitete (tudi pravne subjektivitete). Avtor končno omeni še opozorila pravne antropologije glede omejitev, ki jih ima osredotočanje na zahodno pravno mišljenje.Razprava je bila sprva objavljena v Bung, Valerius in Ziemann (ur.), Normativität und Rechtskritik, Stuttgart, Franz Steiner (ARSP Beiheft; 114), 2007, 217–225. Za kritiko osnutka se avtor zahvaljuje odv. Martinu Schulteju. Besedilo je iz nemščine prevedla Maja Smrkolj.