Jakob Aleksič – znanilec pomladi biblične znanosti

V prispevku so kritično ovrednotene razprave, ki jih je dr. Jakob Aleksič objavil v Teološkem zborniku in v Bogoslovnem vestniku. Te niso strogo znanstvene narave, temveč strokovni prikaz, »pregled, ki ima le bolj splošno uvoden značaj« (1955, 144), kakor avtor sam zapiše v sklepu ene svojih bolj dognanih in obsežnih razprav. Na razprave so močno vplivali takratno dogajanje v Cerkvi in veliki premiki na področju uradnega odnosa Katoliške cerkve do Svetega pisma. Skoraj v vsaki razpravi se sklicuje na pomembne papeške dokumente tistega časa, zlasti Divino Afflante Spiritu (1943), Providentissimus Deus (1895) in Humani generis (1953). Kriterij analiziranih razprav je »zgledna cerkvenost« (Stainer 1980, 497), kar pomeni, da njegove razprave »zvesto sledijo nauku cerkvenega učiteljstva« (497). Vsi ti dokumenti imajo izrazito polemično oz. apologetično naravo in jih lahko razumemo, podobno kot večino Aleksičevih razprav, kot odgovor na izzive časa. V tem kontekstu lahko tudi razumemo Aleksičevo navdušenost nad rezultati pozitivnih znanosti, zlasti arheologije in zgodovine, ki še ne kaže povsem treznega, kritičnega in uravnoteženega premisleka glede njihove končne vloge za razumevanje Svetega pisma.