Kako misliti model znanosti: problem neodločljivosti realnega

V znanosti smo vselej soočeni s pogoji njene formalizacije, z operativnostjo in samostojnostjo njenih aksiomov ter z resničnostjo njenih modelov. Znanstvena misel se udejanja samo v konkretnih znanostih in vsaka znanost konstruira ter uporablja svoj model znanstvene strukture stavkov, teorij, premis itd. Prispevek se v prvem delu osredotoča na vlogo koncepta neodločljivosti za model neke teorije. S pregledom del nekaterih ključnih logikov z začetka 20. stoletja – kot so npr. Tarski, Gödel, Löwenheim in Skolem – izpostavi problem neodločljivosti v formalnem oz. jezikovnem sistemu. Osrednji predmet obravnave obsega predvsem epistemološke posledice točke neodločljivega v formalnem sistemu znanosti. Na eni strani sledimo filozofiji znanosti Gastona Bachelarda in njegovi slavni rabi epistemološke ovire ter jo navezujemo na Heideggerjevo razkrivanje nezaobidljivega. V drugem delu izpostavimo shemo znanosti, pri čemer sledimo prvim spisom Alaina Badiouja o konceptu modela, ki se ukvarja z vprašanjem o pogojih možnosti mišljenja znanstvene misli; tiste, ki vé, da misli, a potrebuje hkrati zunanjo referenčno točko svojega mišljenja – neko realno. Zastavitev sloni na teoriji modelov, za katere velja, da so resnični za določen formalni sistem, tj. kadar za celotni niz aksiomov sistema velja skladnost oz. predikat resnice za določeno domeno objektov in relacij v tem modelu. Tako sklenemo, da se vsa srečanja z epistemološkimi ovirami odvijajo v polju realnega, tj. onkraj spoznavne domene uporabljenih modelov in teorij, z vpisom neke suplementarne točke v realnem ter z njeno retroaktivno kavzalnostjo na obstoječo shemo model – jezik.