Poučevanje etike – med indoktrinacijo, frustracijo in samocenzuro

V prispevku obravnavam nekaj zadreg, s katerimi se učitelji_ce srečujemo pri poučevanju etike. V izogib dilemam, ki obremenjujejo pedagoški proces in zavirajo učenje, zagovarjam takšno zasnovo in izvedbo pouka etike, ki bosta kar najbolje usposobili učence_ke za samostojno in reflektirano moralno presojo in/ali poglobili njihovo moralno razumevanje, tudi če bi se izkazalo, da se morebiten napredek v znanjih, spretnostih in veščinah, ki so tvorne zanju, ne pretvori samodejno v moralno izboljšane odločitve in dejanja. Pouk etike bi bilo treba jasno razmejiti od tradicionalno razumljene etične ali moralne vzgoje, ki si v prvi vrsti prizadeva za trajne spremembe v obnašanju oz. vedenjskih dispozicijah. Ugotavljam, da učni načrti za predmete, ki v nazivu tako ali drugače omenjajo etiko in obljubljajo obravnavo izbranih etičnih vprašanj in tem, vsebujejo elemente obojega – urjenja v moralni presoji in moralno vzgojo, da pa zlasti pri predmetih na primarni in sekundarni ravni izobraževanja slednji žal praviloma izrinjajo prve.