Svetovna literatura obstaja na različnih ravneh. Marko Juvan, dobitnik Priznanja Antona Ocvirka 2025

Letos je Slovensko društvo za primerjalno književnost podelilo peto Priznanje Antona Ocvirka za najboljšo monografijo zadnjih dveh let. Nominiranih je bilo pet monografij, in sicer Zadnja sezona modernizma in maj '68: svet, Pariz, Ljubljana Marka Juvana (LUD Literatura, 2023), Vitomil Zupan ali kako biti jaz Matevža Kosa (LUD Literatura, 2024), Jugoslovanska avantgarda in metropolitanska dada Kristine Pranjić (Sofia, 2024) ter Vrhovi v globini II: Pindar Vida Snoja (KUD Logos, 2024). Naloga komisije, ki so jo sestavljali predsednik Krištof Jacek Kozak, dobitnica nagrade leta 2023 Andrejka Žejn in Lucija Mandić, ni bila lahka: med več odličnimi deli pa je priznanje nazadnje podelila monografiji Marka Juvana Zadnja sezona modernizma in maj '68: svet, Pariz, Ljubljana. – Komisija je v utemeljitvi zapisala, da je »Juvanova knjiga specifična – na prvi pogled se zdi, kot da temelji na dveh ločenih argumentativnih stebrih: na eni strani na fenomenu literarnega sistema, na drugi pa na vzponu, razcvetu in razsnovi ene zadnjih faz modernizma, udejanjene v obliki študentskega gibanja oziroma revolucije na Slovenskem. Glede na to dvojnost šele Juvanov bližnji pregled razpre celoto 'epske slike', ki združuje in poglobljeno obdela oba vsebinska toka. Vprašanje literature kot sistema je eno temeljnih vprašanj sodobne primerjalne književnosti. Gre za razmislek o razmerjih med centrom in ekscentrom, osrednjimi in obrobnimi kulturami ter njihovimi literaturami. Juvanov realistično zamišljeni sklep je 'organicističen': če velike literature primerjamo z osrednjimi arterijami, je treba (deleuzovsko mišljene) majhne enačiti s kapilarami. Oboje je enako nujno za pretakanje idej in delovanje svetovnega literarnega organizma. Ti argumenti v nadaljevanju monografije služijo kot izhodišče za premislek o zadnjem velikem impulzu svetovnega modernizma – bolj filozofsko-političnem kot literarnem –, in sicer študentskem gibanju leta 1968. Juvan se osredotoči na slovensko različico in izriše natančen portret 'periferne različice' svetovnega gibanja. Pokaže, da so tudi 'obrobni modernizmi', zlasti njihove neoavantgardne različice, pomembno vplivali na sočasni svet. Slovenska literarna kultura je bila v tem pogledu 'precej bolj odprta in kozmopolitska od provincialne samozagledanosti mnogih velikih literatur', čeprav vpliv njenih teoretikov (denimo Dušana Pirjevca) in literatov (z izjemo morda Tomaža Šalamuna) ni segel daleč onkraj meja. Z natančno prospekcijo slovenskega modernizma konec šestdesetih let Juvan izriše tako rekoč simulaker študentskega gibanja na Slovenskem, zaradi česar njegove knjige pri razmisleku o tem obdobju ne bo mogoče obiti.« – Podelitvi nagrade, ki je 29. junija potekala v Dvorani štirih letnih časov na ZRC SAZU, je sledil pogovor z nagrajencem Markom Juvanom, ki ga je vodila Lucija Mandić in ki ga v nadaljevanju objavljamo v nekoliko prirejeni različici.