Posthumanistična kritika kartezijanskega dualizma v liriki Alje Adam in Jane Putrle Srdić

Izhodišče pričujoče ekokritiške obravnave pesniških zbirk Dolgo smo čakali na dež Alje Adam in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje Jane Putrle Srdić je zavrnitev kartezijanskega dualizma kot za zahodno kulturo značilnega androantropocentričnega modela človeške identitete. Obe deli tematizirata človeško telesnost ter razmerje med človeškim in živalskim skozi prizmo posthumanistične več-kot-človeške identitete, ki se povezuje z neidentitetnim kot tistim, kar se izmakne človeškim konceptom. Obe pesnici spodkopavata hierarhično in kakršnokoli bistveno razlikovanje med človeškimi in ne-človeškimi živalmi, razlike med njunima pristopoma pa ustrezajo dvema smerema, ki ju lahko razločimo znotraj posthumanističnega diskurza: pesniška zbirka Alje Adam ustreza posthumanizmu, ki se osredotoča na zabrisanje ločnice med ljudmi in živalmi, Jana Putrle Srdić pa upesnjuje predvsem kiborški posthumanizem, ki razsvetljenski koncept človeka zamaje tako, da ga zmeša s konceptom stroja. Ekofeministično motivirano prevpraševanje binarne opozicije telo/um pri Adamovi poudarja izkustvo čuječnega naseljevanja lastnega telesa in skozenj umeščenosti v okolje, lirika Jane Putrle Srdić pa s svojimi referencami na posthumanistične ideje Garyja Snyderja in Donne Haraway izpeljuje radikalno posthumanistično preseganje pojmovnih dvojic narava/kultura ter telo/um oziroma zavest/materija predvsem na podlagi ideje o materialni (tj. tehnološki/biološki) posredovanosti vseh (človeških in nečloveških) zaznav.