Digitalna vključenost – dejavnik (poti iz) revščine

V prispevku so predstavljeni statistični podatki o dostopu do širokopasovnih elektronskih komunikacijskih storitev na območju Republike Slovenije in predvidene aktivnosti za pokritje tako imenovanih belih lis. Poleg ustreznega dostopa do IT infrastrukture avtorja kot nujen pogoj za spodbujanje digitalne vključenosti poudarita pomen možnosti uporabe osebne IT opreme in pomen znanja – digitalnih kompetenc, digitalno (ne)vključenost pa vidita tudi kot dejavnik revščine (revščina v najširšem pomenu, kamor štejemo tudi manko socialnih veščin in medosebnih povezav). Predstavljene so poglavitne rešitve nedavno uveljavljenega Zakona o spodbujanju digitalne vključenosti, do katerih se avtorja kritično opredelita, posebej do digitalnih bonov. Nadalje avtorja naslovita ustavnopravne razsežnosti digitalne vključenosti. Ustava Republike Slovenije te (ali vsebinsko podobnega pojma) ne naslavlja neposredno. Tudi Ustavno sodišče se s tem vprašanjem še ni ukvarjalo. Digitalna vključenost pa je po prepričanju avtorjev podpomenka socialne vključenosti, saj pomeni zgolj preslikavo stvarne resničnosti v digitalno razsežnost: če posameznik zaradi neustrezne infrastrukture ali pomanjkanja digitalnih kompetenc ni digitalno vključen, to lahko rezultira v socialni izključenosti v klasičnem pomenu besede.