Matija Murko med romantično filologijo in moderno znanostjo

Prispevek dozdajšnjim razmislekom o Murkovem mestu v sočasnih intelektualnih tokovih dodaja nekaj opažanj. Posveti se zlasti njegovemu kompleksnemu odnosu do romantike, o njem pa razpravlja v okviru, ki romantiko evropske fevdalne periferije razume kot temeljno drugačno od zahodne, predvsem angleške. Najprej analizira Murkovo slavistično formacijo, ki jo osvetli z nazori Jerneja Kopitarja in Franca Miklošiča, v njej pa razbira tako izrazite romantične elemente evropske periferije kot tudi elemente, ki se v romantično tradicijo ne vklapljajo tako zlahka. Slednje naveže še na Murkov pozitivizem, h kateremu sta ga pritegnila germanistični študij in nadaljnje strokovno izpopolnjevanje. Nazadnje prispevek v analizi Murkovega izpričanega odnosa do romantike ugotavlja, da je literarni zgodovinar kljub svojemu romantičnemu navdušenju nad slovanskim povezovanjem oznako »romantičen« največkrat uporabljal pejorativno, in sicer kot ne dovolj strokovno oz. kot nerazumno. Predvsem pa v zadnjem delu prispevek dokazuje, da se je literarni zgodovinar v metodološkem smislu še bolj kot Miklošič odmaknil od romantičnonacionalistične osredotočenosti na domnevno avtohtone nacionalne singularnosti. Murkovo mladostno delo o vplivu nemške romantike na češko pionirsko opozarja na transnacionalni karakter umetniške smeri, od katere so se številni češki inteligenti, ki jih danes razumemo kot paradigmatske romantike, deklarirano distancirali, saj so jo enačili z individualističnim byronizmom. Hkrati pa implicira večjo vzajemno bližino določenih evropskih romantik nasproti drugim.