Kako lahko v umetnosti in teoriji interpretiramo (ne več) dramske tekste in gledališče?

Razprava izhaja iz teorij Gerde Poschmann o ne več dramskem tekstu za gledališče, Bruna Tackelsa o pisavah odra, Anne Monfort o neodramskem, inestetičnih premis Alaina Badiouja ter seveda postdramskega Hans-Thiesa Lehmanna z namenom raziskati procese nevarnih razmerij med dramatiko in gledališčem na telesih dramskega ali nedramskega besedila kot mejnega področja, pripadajočega tako polju literature kot gledališča na eni strani; na drugi strani pa gledališkega ali uprizoritvenega dela kot »interpretacije« dramskega ali literarnega in specifičnega prevajanja literarne v performativno dimenzijo. Pri detekciji posebnosti drame in gledališča, pa tudi širše uprizoritvenih in literarnih praks v teoriji in umetnosti, reinterpretira in uporabi eklektična orodja, ki jih ponujajo literarna in uprizoritvene vede, ta orodja pa aplicira na korpuse sodobne dramske ali ne več dramske besedilne in uprizoritvene prakse (Simona Semenič, Milena Marković, Tim Crouch, Oliver Frljić, Katarina Morano in Žiga Divjak, Anja Hilling, Wajdi Mouawad, Dino Pešut in She She Pop) kot so se formirale in transformirale v dveh desetletjih 21. stoletja.