Fenomenološka razpravljanja o uprizoritveni umetnosti

Fenomenologija je relativno mlada filozofska veja, ki se šele od 20. stoletja ukvarja z razlago sveta. Najvidnejši začetnik fenomenološke misli je prav gotovo Edmund Husserl, med tistimi, ki so mu sledili, pa nikakor ne gre spregledati del Martina Heideggerja, Jean-Paula Sartra ali Mauricea Merleau-Pontyja. Še posebej v drugi polovici 20. stoletja je fenomenološka misel dokončno prodrla v prav vse družbene in kulturne pore. Med drugim se je pojavila tudi v razpravah o uprizoritvenih umetnostih. In čeprav nekateri že dalj časa govorijo o skorajšnjem koncu fenomenologije (glej na primer Sparrow, The End), tega konca za zdaj še ni na obzorju. Med drugim se tudi na področju uprizoritvene umetnosti še vedno najde prostor za fenomenološko misel (glej na primer Roselt, Fenomenologija). Nasprotno pa je gledališče veliko starejše od fenomenologije, saj domnevno obstaja že od samega začetka človeštva. Zdi se namreč, da sta pripovedovanje zgodb in njihovo uprizarjanje ključna za samo vzpostavitev pa tudi za razumevanje kakršnekoli oblike človeške združbe. Ker je tako uprizoritvena umetnost pomemben del družbene realnosti, je popolnoma pričakovano in razumljivo, da je fenomenologijo in gledališče mogoče, čeprav morda ne vedno zlahka, združiti v nekakšno simbiozno stanje.