Publicistika Stanka Premrla – Med cecilijanstvom in modernizmom

Estetski nazori Stanka Premrla, ene od osrednjih osebnosti slovenske cerkvene glasbe 20. st., so bili trdno ukoreninjeni v cecilijanski tradiciji. Nespremenjeno ostaja stališče, da se mora cerkvena glasba v prvi vrsti podrejati cerkvenim predpisom, medtem ko je njena umetniška vrednost sicer potrebna, a ne nujna. V vrednotenju cerkvenoglasbenih del lahko tudi v njegovih spisih odkrivamo enak vzorec, kot pri starejši cecilijanski generaciji. Prvo mesto pripada koralu, drugo vokalni-polifoniji 16. st., ki velja kot ideal in zgled večglasne cerkvene glasbe. Odločno odklanja dela iz 18. in prve polovice 19. st. (Haydn, Mozart, Beethoven), kakor tudi pretežni del slovenske predcecilijanske cerkvenoglasbene ustvarjalnosti. V njegovem odnosu do sodobne cerkvene glasbe lahko zasledimo občuten razvoj, od začetnega vztrajanja pri načelih starejše cecilijanske generacije (zgledovanje pri vokalni polifoniji 16. st.) do zahtev po ustvarjalni svobodi in napredku sredi dvajsetih letih. Ob tem pa tudi tu ostaja zavezan izhodiščnemu cecilijanskemu načelu po primatu cerkvenih predpisov, saj svoje zavzemanje za avtonomijo umetnosti paradoksalno relativizira z vztrajanjem pri omejitvah, ki jih ti določajo. Zato lahko tudi ta del njegove cerkveno-glasbene estetike razumemo predvsem kot nadgradnjo tradicije, sproženo z Motu proprio Pija X., in ne kot odmik od cececilijanstva.