Narava v izbrani Aškerčevi poeziji do leta 1900

Članek preuči motive iz narave v pesmih Antona Aškerca (1856–1912) do leta 1900. Pesniku je bila njegova rojstna pokrajina Štajerska vir motivov tako iz žive kot nežive narave, v veliki meri je v svojih pesmih upodobil tudi tuja okolja in eksotično naravo, tipično za njih. Pomembno funkcijo ima narava v ustvarjanju tesnobnega in grozljivega razpoloženja v literarni zvrsti baladi, kjer Aškerc upesni tudi fantastične pojave, a na način, da jih lahko pojasnimo tudi kot psihološke. Naravo Aškerc opazi v povezavi s socialno in nacionalno problematiko, uvidi jo tudi kot panteistično enost vsega stvarstva in v obliki ženske boginje. Tolikšna raznolikost obravnavanih prvin Aškerčevih pesmi pove, da je pesnik z njimi prešel takratno obrobnost svoje rojstne pokrajine in postal del središča slovenske kulture ter pesnik nacionalnega kanona.