<em>Great Immortality</em> je resnično plod sodelovanja – in morda je žirija iskala prav to. Marijan Dović in Jón Karl Helgason, dobitnika evropske komparativistične nagrade ESCL

Slovensko literarnoznanstveno javnost je poleti razveselila novica, da se je monografija Great Immortality, ki sta jo uredila Marijan Dović in Jón Karl Helgason in je izšla leta 2019 kot 18. zvezek zbirke National Cultivation of Culture, pod katero se podpisuje znameniti nizozemski komparativist Joep Leerssen, uvrstila med štiri finaliste za evropsko komparativistično nagrado ESCL – Excellence Award for Collaborative Research. Vse štiri finaliste, izbrane izmed devetnajstih nominiranih knjig z različnih koncev Evrope, so 17. septembra 2021 predstavili na virtualni okrogli mizi, na kateri je mednarodna žirija ESCL (European Society of Comparative Literature) slednjič presodila, da si prestižno nagrado zasluži prav knjiga v uredništvu slovenskega in islandskega komparativista. Nagrada ne pomeni le priznanja urednikoma, temveč tudi avtorjem posameznih prispevkov – med dvajseterico sodelujočih pa najdemo kar sedem slovenskih avtorjev (poleg Dovića še Bojan Baskar, Jernej Habjan, Andraž Jež, Marko Juvan, Alenka Koron in Luka Vidmar). Dragocena je tudi zato, ker v nasprotju z običajno prakso v prvi vrsti spodbuja presežne kolektivne znanstvene projekte in obenem opozarja na vse prevečkrat spregledano vlogo urednikov. – Za urednika nagrajene publikacije, dr. Marijana Dovića, višjega znanstvenega sodelavca in izrednega profesorja na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ter dr. Jóna Karla Helgasona, rednega profesorja na Fakulteti za islandske in komparativne kulturne študije na Univerzi v Islandiji, to ni prvo skupno sodelovanje. Skupaj sta namreč napisala monografijo National Poets, Cultural Saints: Canonization and Commemorative Cults of Writers in Europe, ki je izšla leta 2017 pri založbi Brill, prav tako v zbirki National Cultivation of Culture. S kanonizacijo, literarnim kanonom in kulturnimi svetniki se Dović ukvarja že vrsto let. Če se je v delu Prešeren po Prešernu (2017 – monografija je mdr. leta 2018 pristala tudi v finalnem izboru za priznanje Antona Ocvirka) posvetil posmrtnemu življenju pesnika, ki je najtrdneje zasidran v slovensko kulturno zavest in je bil prvi ter obenem zadnji slovenski literat, zaradi katerega je leta 1905 prišlo na odkritje njegovega spomenika okrog 20.000 ljudi, je Dović torišče svojega znanstvenega zanimanja v komparativistični maniri hkrati usmeril na celotno Evropo. V številnih projektih, ki jih je vodil, ter publikacijah, pri katerih je deloval kot urednik – ob že omenjenih dveh velja omeniti vsaj še zbornik Kulturni svetniki in kanonizacija (2016), v katerem je sodelovalo dvajset večinoma slovenskih raziskovalk in raziskovalcev – je Dović deloval po eni strani kot spiritus agens, ki mu je na račun skupnega cilja uspelo povezati tudi zelo heterogene raziskovalce, po drugi strani pa mu je inovativna znanstvena spoznanja vedno znova uspelo prenesti tudi med tako zaželeno »zainteresirano javnost«: na kulturne strani časopisov, na radio, na okrogle mize izven znanstveno-raziskovalnih centrov, pa tudi na družbena omrežja. Z Jónom Karlom Helgasonom, ki se primarno ukvarja z islandsko kulturno zgodovino dvajsetega stoletja in recepcijo islandske srednjeveške književnosti, v zadnjih desetih letih pa se je intenzivno posvečal predvsem fenomenu kanonizacije ter s svojimi raziskavami vedno znova presegal ozko začrtane znanstvene sfere, ju med drugim druži ljubezen do džeza. Z njima smo se pogovarjali mesec dni po prejemu nagrade.