Ocenjevanje zanesljivosti maturitetnih izpitov

V prispevku obravnavamo zanesljivost nekaterih maturitetnih izpitov v obdobju 1996-1999, večinoma z vidika klasične testne teorije. Rezultati konfirmatornih faktorskih analiz so pokazali, da priljubljeni koeficient α zaradi neveljavnosti predpostavk ni najboljša mera zanesljivosti za tovrstne preizkuse. Zato smo zanesljivost računali z metodo faktorske analize najmanjšega ranga. Izkazalo se je, da zanesljivost nekaterih preizkusov ni zadovoljiva, zlasti v primerih, kjer je majhen delež objektivno ocenljivih nalog. V prispevku obravnavamo še spreminjanje zanesljivosti preizkusov skozi čas ter ocenjevanje zanesljivosti celotnega maturitetnega izpita, ob konca pa ilustriramo še ocenjevanje zanesljivosti po teoriji odgovora na postavko. Prispevek končujemo z nekaj praktičnimi nasveti, kako bi lahko izboljšali ocenjevanje zanesljivosti maturitetnih izpitov in njihovo zanesljivost samo.