Župnijske kronike — kdaj slovenščina prevlada nad nemščino?

V članku se lotevamo vprašanja, kdaj je v župnijskih kronikalnih besedilih nemščino nasledila slovenščina in nad njo postopoma prevladala ter v katerih zvrsteh kronik se je to v slovenskih deželah dogodilo prej, v katerih pozneje? Za ta namen smo upoštevali širši nabor kroniških besedil, med njimi tudi oznanilne knjige. V oznanilih je župnik oziroma njegov namestnik neposredno sporočal svojemu občestvu vesti, ki so bile namenjene vsem in so jih morali razumeti vsi. Ker je velika večina vernikov razumela samo slovensko, so morale biti razne vrste oznanil dejansko vedno podane v slovenščini – seveda ustno, medtem ko je pisna podlaga tega ustnega sporočila še dolgo ostala zapisana v nemščini. Naš prikaz prodora slovenščine v cerkvena kroniška besedila podpirajo tri vrste virov, ki hkrati predstavljajo tri stopnje prehoda od nemščine k slovenščini, to so: 1) Ženitni oklici v slovenščini ljubljan­ske stolne župnije sv. Nikolaja za obdobje 1737–1759. 2) Najzgodnejša župnijska oznanila v slovenščini najdemo po dosedanjih raziskavah v oznanilni knjigi ljubljanskih frančiškanov, in sicer v vpisih iz let od 1831 do 1835, ko slovenščina popolnoma prevlada. 3) Nasprotno kot oznanilne knjige, ki beležijo prihajajoče dogodke, pa župnijske kronike v pravem pomenu besede vsebujejo podatke o izvršenih dogodkih, ki so za pripovedovalca že preteklost. Ena od zgodnjih župnijskih kronik, kjer moremo opazovati prehod iz nemščine v slovenščino, je kronika župnije Dovje – Mojstrana, ki sta jo v letih 1878–1925 zapored pisala župnika Janez Ažman in Jakob Aljaž (žpk. 1889–1927). Še zgodnejši vir je kronika župnije sv. Danijel nad Prevaljami, kjer je vikar Jožef Skrbinc uvedel slovenščino kot edini jezik kronike že 15. avgusta 1873, kar je doslej najzgodnejši znani primer te vrste.